MARMOR

Marmor v gradbeništvu!

Marmor je gosta metamorfna kamnina, bele do svetlo sive barve. Nastal je s prekristalizacijo apnenca - kalcitni marmor, ali dolomita - dolomitni marmor.

Marmor je sestavljen iz brezbarvnih drobnih ali večjih zrnc z ravnimi ploskvicami in se lesketa.

V nekaterih marmorjih so

primesi drugih mineralov, pogosto

v plasteh, lečah ali razpršene

med zrni.

Izraz marmor označuje

večkrat apnenec in druge

usedlinske kamnine, ki jih je

mogoče dobro zgladiti, na

primer hotaveljski marmor.

Posamezne vrste naravnega kamna

se uporabljajo kot gradbeni material

za obloge stavb in tal ter za

umetniško oblikovanje.

Čisti marmor je popolnoma bel. Svetovno znan je marmor iz Carrare v Italiji.

Beseda marmor je grškega izvora, marmaros, kar pomeni

bleščeč, lesketajoč.

V Sloveniji so številna manjša nahajališča marmorja na južnih

pobočjih Pohorja, v dolini Slovenske Bistrice je opuščen

rimski kamnolom.

Naši predniki so uporabljali marmor pri gradnji hiš in drugih objektov.

Kamen je bil osnovni gradbeni material, nosilni element in

okrasni izdelek. Z njim so tlakovali veže, izdelovali police,

stopnice, podzidke, ponekod strešno kritino in drugo.

V začetku 20. stoletja je funkcijo osnovnega gradbenega

materiala prevzel portland cement in beton je začel izpodrivati

naravni kamen.

Danes lahko rečemo, da naravni kamen spet dobiva veljavo in

se uporablja tako v poslovnih zgradbah kot v stanovanjskih hišah.

Marmor se lahko pridobiva klasično, podzemno in sanacijsko. Velikost kamnitih blokov je odvisna od lege in velikosti kamnoloma ter od zgradbe kamnine.

Uporabno vrednost kamna določajo tudi estetska merila, ki so pomembna

pri izbiri kamnine. Kakovost plošč iz naravnega kamna, ki se uporablja

kot obloga, in njihova vizualna homogenost sta opisani v

standardu JUS B.B3.200, ki je obvezen na podlagi odredbe o

tehničnih zahtevah za gradbene proizvode (Uradni list RS, št. 76/95).

Po standardu se delijo plošče iz naravnega kamna na tri razrede:

• razred A – plošče, ki so brez genetskih napak in razpok, barva

  mora biti značilna za to vrsto, videz pa enakomeren;

• razred B – posamezne plošče imajo lahko majhne primarne napake,

  ki jih je možno prekriti z umetnim ali mineralnim polnilom. Pri obarvanih

  in pisanih vrstah kamna so dovoljene posamezne lasaste razpoke, odstopanja v barvi so lahko minimalna;

• razred C – plošče lahko vsebujejo eno ali več tankih razpok, ki

  ne smejo segati od enega roba do drugega. Dovoljene so posamezne primarne nepravilnosti, ki se jih da popraviti, razlike v barvi so lahko bolj opazne.

Ali vam je ta članek všeč?{Vaša povratna informacija nam ga bo pomagala izboljšati}